Ribnica

Ribniški grad (z naslovom Galusovo nabrežje 1) oz. kar je od njega ostalo stoji na desnem bregu reke Bistrice med cesto na Ugar in Grajsko potjo. Do njega vodi kamnit dvoločen most. Med trgom in Veliko mlako (danes park) vodi čez reko štiriločen (nekoč petločen) t. i. Francoski most iz ok. 1810. Ime tako trga kot gospostva Ribnica (Ribenza) po Valvasorju izhaja od z ribami bogatih voda. V Slavi vojvodine Kranjske (1689) je o gradu zapisal, da je »velika stavba zgrajena še po starih gradbenih pravilih. V njem je kapela sv. Janeza Krstnika, ki so jo posvetili že pred več kot dvesto leti.« Kapela se je nahajala v drugem nadstropju severozahodnega veznega trakta grajskega jedra.

V Ribnici so morda že oglejski vazali gospodje Turjaški (Auerspergi) v 12. stoletju zgradili utrdbo. Kraj se v pisnih virih prvič pojavi leta 1220, in sicer kot gospostvo Engelberta II. Auerperga, grad pa šele 1263 (castrum Reiuenz), ko je bil že v lasti Ortenburžanov. Grajska stavba je bila verjetno dvonadstropna, sestavljena iz štirih neenakih traktov, ki so obdajali majhno kvadratno notranje dvorišče z vodnjakom. Vseskozi je bil njihov upravni grad.

Pred 15. stoletjem so prvotno stavbno zasnovo razširili in ji dodali še drugo bivalno poslopje. Po letu 1420 je bil v grad rokah Celjskih grofov. Po njihovem razpadu 1456 je bila do 1618 Ribnica deželnoknežja (habsburška) last in podeljevana v zastavo. Prvi med zakupniki je bil Jurij pl. Lamberg. Za Lambergi je Ribnico (po 1478 in pred 1493) prejel v zakup Žiga/Sigmund pl. Piers (Pyrsch, Pirš, Pusch). Leta 1499 sta kot ribniška zastavna gospoda sledila Žiga in Volbenk pl. Hodiška. Nato so se kot ribniški grajski oskrbniki oziroma zakupni gospodje zvrstili Erazem pl. Braunbart, Mihael pl. Costa in 1515 Moric pl. Purgstall († 1549), ki je bil graščak v Puštalu pri Škofji Loki in Krupi v Beli krajini. Leta 1521 je ribniški gospod postal stotnik Bernardin vitez Ričan (Ritschan, Rečan), ki je bil kranjski vojni glavar oziroma poveljnik kranjskih čet na hrvaški meji.

V obdobju, ko je bil ribniški grad deželnoknežja komorna posest, je doživel obsežno širitev in preobrazbo v pomembno protiturško utrdbo. Časa nastanka protiturškega obzidja sicer ni mogoče natančneje opredeliti, vsekakor pa je stalo že leta 1537, ko je nastal datirani poznogotski portal na glavni fasadi grajskega jedra (nameščen verjetno sekundarno na zunanji strani južnega trakta).

Leta 1618 je grad in gospostvo kupil Janez Jakob Khisl, leta 1641 pa je Jurij Bartolomej Khisl gospostvo prodal baronu Andreju Trillerju pl. Trillegkhu – Trileku († 1667). V lasti njegovih potomce je grad ostal vse do začetka 18. stoletja. V tistem času se je začela njegova preobrazba iz protiturške utrdbe v udobno baročno plemiško rezidenco. Stavbni kompleks so dopolnili z razsežnim dislociranim vrtom, ki so ga poudarili s paviljonom.

Leta 1701 so ribniško posest dedovali grofje Cobenzli. V 1. polovici 18. stoletja so barokizirali gotsko grajsko kapelo sv. Janeza Krstnika. Starejši banjasti obok so okrasili s plitko rokokojsko štukaturo. Na oltarju je bila slika Valentina Metzingerja Marija z Jezusom in Janezom Krstnikom (od 1962 v Narodni galeriji v Ljubljani). Leta 1738 se kot lastnika ribniškega gradu že omenjata brata Ludvik Gundakar in Johan Kaspar Cobenzl, po smrti drugega je gospostvo 1742 podedoval njegov sin Gvido, kar predstavlja tudi okvirno datacijo omenjene slike.

Poleti 1778 je Ribnico z gradom močno prizadel požar. Konec junija 1810, v času francoske okupacije, je Janez Filip Cobenzl grad s pripadajočo posestjo prodal dotedanjemu zakupniku Antonu Rudežu (1757–1829) s Kobjeglave pri Štanjelu. Ta je v Ribnici sprva služil kot uradnik in bil od leta 1784 grajski oskrbnik, 1811 je postal francoski maire (župan) v Ribnici. Po Antonovi smrti leta 1829 je graščino nasledil njegov prvorojenec Jožef. Ribniški grad je bil v tem času eno od najpomembnejših shajališč uglednih literarnih in kulturnih delavcev izven Ljubljane, izpostaviti gre tudi zelo bogato grajsko knjižnico.

V gradu so Rudeži živeli do tridesetih let 20. stoletja. Več predstavnikov družine je upodobil Matevž Langus; portret mladega Antona Jurija, ki je krasil t. i. beli salon, danes prav tako hrani Narodna galerija v Ljubljani. Septembra 1936 so grad in ozemlje za njim, imenovano Mlaka, prodali jugoslovanski državi za namene vojske. Zadnji ribniški graščaki so se iz gradu izselili naslednje leto in od takrat pa vse do danes je (kar je od njega ostalo) v javni lasti.

Pred uničenjem, ki je grajski kompleks doletelo med 2. svetovno vojno in po njej, je bil le ta zasnovan koncentrično, sestavljen iz grajskega jedra, zunanjega obrambnega obzidja s prislonjenimi različnimi poslopji in visokega vrtnega zidu, ki je obdajal približno ovalno talno površino. Glavni portal grajskega jedra z vklesano letnico 1815 je bil na jugovzhodni fasadi in nad njim je bil v drugem nadstropju manjši kamniti konzolni balkon z železno trebušasto ograjo baročnih oblik. Za glavnim portalom jedra je bila majhna veža in ob njej zaprto tesno triramno glavno grajsko stopnišče. Prostori v pritličju in deloma tudi v prvem nadstropju grajskega jedra so imeli banjaste oboke s sosvodnicami. Prostori v drugem nadstropju grajskega jedra so bili do leta 1937 reprezentativno opremljeni.

Na novoletni dan 1944 so grad požgali vosovci, leta 1950 pa še dodatno z miniranjem porušili celotno srednjeveško grajsko jedro z nanj navezanim severnim stolpom vred. Dejanje je bila v duhu navodila arh. Marjana Mušiča, ki je že ob koncu vojne na mestu ribniškega gradu predvidel nekakšen kulturni center. Podobne »rešitve« je predlagal tudi v primeru gradu Žužemberk in Mokronog. Od ribniškega gradu se je tako ohranil le del zunanjega obzidja z dvema stolpoma in vmesnim zidom. V letih 1958–1961 so začeli s precej radikalnim preurejanjem grajskega kompleksa po načrtih arh. Cirila Tavčarja. Od osrednje stavbe (palacija) je prezentiran le tloris, obnovili pa so dva stolpa, ki so jih povezali z novim hodnikom. V teh prostorih sta dobila svoj prostor ribniški muzej (1961) in kavarna. V Muzeju Ribnica so stalne razstave Suha roba in lončarstvo, Ribnica, veličina majhnosti in Boj krvavi zoper čarovniško zalego. Del prostorov obnovljenega gradu služi od 1978 kot poročna dvorana.

V grajskem parkovnem kompleksu se nahajajo Park kulturnikov, ki je posvečen osebnostim (mdr. spomeniki skladatelju Jakobu Gallusu, jezikoslovcu Stanislavu Škrabcu, kartografu Petru Kozlerju, slavistu Ivanu Prijatelju, politiku in duhovniku Janezu Evangelistu Kreku, zgodovinarju Metodu Mikužu), ki so prispevale k intelektualnemu razvoju Ribnice in širšemu napredku cele Slovenije. Leta 1982 ga je zasnoval in uredil arh. Vlasto Kopač. V osemdesetih se je formirala tudi forma viva. V sklopu prenove so dogradili letno gledališče za dogodke na prostem. V neposredni bližini je tudi Javni zavod Rokodelski center Ribnica (Cesta na Ugar 6).